Predstavljamo mnenje nosilca liste SLS za volitve v Evropski parlament, dr. Petra Gregorčiča, glede predloga novega Zakona o medijih (ZMed-1), ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo in je do konca januarja v javni razpravi. Mnenje je dr. Gregorčič 20. januarja predstavil tudi Koordinaciji katoliških medijev pri Slovenski škofovski konferenci. Po mnenju dr. Gregorčiča predlog zakona posega v svobodo izražanja preko treh ključnih mehanizmov.
Nacionalni svet za medije kot vladno telo za popoln nadzor nad mediji in s tem nad svobodo izražanja
Predlog novega medijskega zakona ukinja Svet za radiodifuzijo, ki ga po sedanji zakonodaji na podlagi javnega razpisa imenuje Državni zbor in kateremu tehnično, strokovno, administrativno in finančno podporo zagotavljal AKOS, kot neodvisna agencija.
Namesto tega 30. in 31. člen ZMed-1 uvaja Nacionalni svet za medije, ki je dejansko nov vladni organ. Čeprav ga bo imenoval Državni zbor (z večino vseh poslancev), bo kandidatno listo njegovih članov na podlagi javnega razpisa izbrala vlada, pri čemer si želi vlada dodatni nadzor nad imenovanjem članov v Državnem zboru zagotoviti z določilom, da Državni zbor lahko glasuje le o kandidatni listi v celoti.
Da gre dejansko za vladni (torej politični!) organ dokazuje tudi 1. odstavek 32. člena ZMed-1, ki pravi, da vlada zagotovi administrativno in tehnično podporo ter sredstva za delovanje sveta za medije.
Vlada si torej na ta način nedopustno in v nasprotju s pravico do svobode izražanja kot oblastni organ podreja celoten medijski prostor. To bo v kombinaciji s spodaj opisanima ukrepoma vodilo v izrazito enoglasen medijski prostor, v katerem bo dovoljeno le tisto enoumje, ki bo skladno s pogledi družbenih skupin s politično, družbeno in finančno močjo. Svet za medije bo imel namreč pomemben vpliv na določanje javnega interesa na področju medijev, s čimer bo posredno dajal »dovoljenje« za financiranje izbranih medijev, preko svojih prisojnosti pa bo (posredno) določal tudi smernice, kaj je »sovražni govor,« pred katerim želi trenutna oblast ščititi državljanke in državljane. Na podlagi teh usmeritev bo pristojna inšpekcija lahko izvajala začasne ukrepe iz 34. člena ZMed-1 in s tem krnila svobodo izražanja.
Dodatno bo svet za medije, ki bo pod popolnim nadzorom vlade, odločal o pridobitvah radijskih frekvenc (91. člen ZMed-1). Predlog zakona pa dodatno predvideva, da se bo po novem na enak način podeljevala tudi pravica razširjanja radijskih in televizijskih programov na prizemni radiodifuziji (66. člen).
Preko Nacionalnega sveta za medije bo torej vlada dobila nedopusten nadzor nad celotnim medijskim prostorom v državi.
Krnitev svobode izražanja pod krinko preganjanja sovražnega govora.
ZMed-1 v 34. členu določa, da bo lahko pristojni inšpektor ob sumu razširjanja sovražnega govora izdal začasni ukrep odstranitve oz. prepovedi razširjanja spornih vsebin. Izdajatelj bo moral ukrep izvršiti v roku 24 ur, pristojni inšpektor pa bo takoj po izdaji začasnega ukrepa po uradni dolžnosti ukrep posredoval Upravnemu sodišču, ki bo moralo o ukrepu odločiti v 14 dneh. Pri izdaji ukrepa se bo lahko inšpektor posvetoval z Varuhom človekovih pravic, Zagovornikom načela enakosti, strokovnimi združenji novinarjev oz. medijev ali drugimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju medijev. Pri tem pristojni inšpektor ne bo vezan na njihova mnenja, stališča ali navodila.
Tako določilo bo omogočilo arbitraren poseg pristojnega inšpektorja v objavljena besedila in/ali stališča ter s tem v svobodo izražanja, pri čemer zakon omejevanje svobode izražanja nedopustno širi preko ustavnih okvirov. Čeprav bo moralo sodišče o ukrepu odločiti v 14 dneh, je na tak način mogoče odstranjevati tudi besedila, sporočila ali stališča, ki bi lahko škodovala oblasti ali drugemu nosilcu večinske družbene ali ekonomske moči. Vrnitev nekega sporočila/prispevka po 14 dneh lahko v družbeno pomembnih in polemičnih situacijah pomeni, da začasno cenzurirano stališče kasneje nima več vpliva na družbeno dogajanje in je torej taka vrnitev, četudi bi se zgodila v zakonsko predvidenem roku, že brezpredmetna.
Pravica inšpektorja posvetovati se z raznimi družbenimi deležniki, pomeni krniti njegovo samostojno strokovno presojo. Čeprav inšpektor na navodila, mnenja ali stališča ni vezan, to vpliva na njegove odločitve in odpira možnosti za sugestije družbenih skupin s politično, ekonomsko in družbeno močjo na pristojnega inšpektorja ter s tem, v povezavi z že pojasnjenim, omogoča začasno odstranjevanje nezaželenih manjšinskih mnenj iz javnega prostora, kar pomeni nedopusten poseg v svobodo izražanja.
Dr. Gregorčič pričakuje, da bomo ob uveljavitvi takega zakonskega določila, tudi na področju medijev in svobode izražanja deležni podobnih zgodb, kot smo jo videli pri nezakonitem odvzemu krav s kmetije Možgan. Prav tako je prepričan, da bo to zakonsko določilo onemogočilo svobodo izražanja mnenj na področju različnih družbeno pomembnih tem, kot so razprava o evtanaziji ali o LGBT ideologiji.
Daj je glavni namen tega zakonskega določila krnitev svobode izražanja, dokazuje tudi obrazložitev predlagatelja, ki pravi, da »namen ukrepanja ni sankcioniranje kršitelja z globo, ampak odprava nepravilnosti«. Sam namen tega člena je torej izključno nadzor nad izražanjem različnih stališč v zadevah, ki jih večina z družbeno, politično in ekonomsko močjo dojema kot sporne.
Ciljno financiranje izključno tistih medijev, ki izražajo stališča v korist skupin z družbeno, politično in ekonomsko močjo
ZMed-1 v 14. členu predvideva državno pomoč medijem na podlagi izkazanega javnega interesa na področju medijev. Ta interes bo v veliki meri določal Nacionalni svet za medije, ki bo finančno, tehnično in administrativno odvisen od vlade. To bo nedopustno privilegiralo zgolj tiste medijske glasove, ki so skladni z »agendo« skupin z družbeno, ekonomsko in politično močjo. Edino te skupine bodo namreč lahko – tudi preko »vladnega« Nacionalnega sveta za medije – določale javni interes na področju medijev in s tem usmerjanje javnih sredstev.
Posebej problematičen je tudi 47. člen, ki za dosego cilja ožiti medijski prostor in s tem svobodo izražanja onemogoča celo svobodno gospodarsko pobudo. Ta člen namreč ureja državno oglaševanje, ki mora uresničevati javni interes na področju medijev. Tega bo določal »vladni« Nacionalni svet za medije. Pri tem bodo morali naročniki državnega oglaševanja pridobiti soglasje vlade za izvedbo oglaševalskih kampanj, katerih vrednost presega 50.000 EUR z DDV. To določilo torej uzakonja popoln nadzor vlade nad denarjem, ki bo na voljo za financiranje medijev.
To je še posebej sporno zato, ker termin »državno financiranje« v zakonu ni dobro določen. Obrazložitev 47. člena pravi, da se »s členom o državnem oglaševanju se določajo standardi, ki jih morajo spoštovati državni organi, organi lokalne skupnosti, podjetja v državni lasti, ali kateri koli drug subjekt pod državnim nadzorom kot naročnik oglaševanja v medijih oz. v postopkih načrtovanja in izvedbe oglaševalskih kampanj.« Iz tega je mogoče razumeti, da bodo določilom tega člena podvržena vsa podjetja, v katerih bo imela država zgolj minimalni delež (npr. eno delnico), kar je nedopustno privilegiranje države kot lastnika napram drugim, celo večinskim lastnikom. Poleg tega daje tako zakonsko določilo vladi (kot eni od treh vej oblasti) nedopustno veliko moč nad svobodo izražanja.
Omejevanje svobode izražanja vedno krni demokracijo in ustvarja podlago za razvoj totalitarizma. Zato so zgoraj opisane rešitve slabe in za razvoj demokracije škodljive, je prepričan dr. Peter Gregorčič.
FOTO: Državni zbor RS, Matija Sušnik
