Peter-Gregorcic-v-ozadju-novi-sef-stiriclanske-uprave-RTVS-Zvezdan-Martic-Foto-Matija-Susnik-1024×606

Dr. Peter Gregorčič: Vlada z novim medijskim zakonom uvaja cenzuro, ogroža svobodo govora in krni demokracijo

Predstavljamo mnenje nosilca liste SLS za volitve v Evropski parlament, dr. Petra Gregorčiča, glede predloga novega Zakona o medijih (ZMed-1), ki ga je pripravilo Ministrstvo za kulturo in je do konca januarja v javni razpravi. Mnenje je dr. Gregorčič 20. januarja predstavil tudi Koordinaciji katoliških medijev pri Slovenski škofovski konferenci. Po mnenju dr. Gregorčiča predlog zakona posega v svobodo izražanja preko treh ključnih mehanizmov.

Nacionalni svet za medije kot vladno telo za popoln nadzor nad mediji in s tem nad svobodo izražanja

Predlog novega medijskega zakona ukinja Svet za radiodifuzijo, ki ga po sedanji zakonodaji na podlagi javnega razpisa imenuje Državni zbor in kateremu tehnično, strokovno, administrativno in finančno podporo zagotavljal AKOS, kot neodvisna agencija.

Namesto tega 30. in 31. člen ZMed-1 uvaja Nacionalni svet za medije, ki je dejansko nov vladni organ. Čeprav ga bo imenoval Državni zbor (z večino vseh poslancev), bo kandidatno listo njegovih članov na podlagi javnega razpisa izbrala vlada, pri čemer si želi vlada dodatni nadzor nad imenovanjem članov v Državnem zboru zagotoviti z določilom, da Državni zbor lahko glasuje le o kandidatni listi v celoti.

Da gre dejansko za vladni (torej politični!) organ dokazuje tudi 1. odstavek 32. člena ZMed-1, ki pravi, da vlada zagotovi administrativno in tehnično podporo ter sredstva za delovanje sveta za medije.

Vlada si torej na ta način nedopustno in v nasprotju s pravico do svobode izražanja kot oblastni organ podreja celoten medijski prostor. To bo v kombinaciji s spodaj opisanima ukrepoma vodilo v izrazito enoglasen medijski prostor, v katerem bo dovoljeno le tisto enoumje, ki bo skladno s pogledi družbenih skupin s politično, družbeno in finančno močjo. Svet za medije bo imel namreč pomemben vpliv na določanje javnega interesa na področju medijev, s čimer bo posredno dajal »dovoljenje« za financiranje izbranih medijev, preko svojih prisojnosti pa bo (posredno) določal tudi smernice, kaj je »sovražni govor,« pred katerim želi trenutna oblast ščititi državljanke in državljane. Na podlagi teh usmeritev bo pristojna inšpekcija lahko izvajala začasne ukrepe iz 34. člena ZMed-1 in s tem krnila svobodo izražanja.

Dodatno bo svet za medije, ki bo pod popolnim nadzorom vlade, odločal o pridobitvah radijskih frekvenc (91. člen ZMed-1). Predlog zakona pa dodatno predvideva, da se bo po novem na enak način podeljevala tudi pravica razširjanja radijskih in televizijskih programov na prizemni radiodifuziji (66. člen).

Preko Nacionalnega sveta za medije bo torej vlada dobila nedopusten nadzor nad celotnim medijskim prostorom v državi.

Krnitev svobode izražanja pod krinko preganjanja sovražnega govora.

ZMed-1 v 34. členu določa, da bo lahko pristojni inšpektor ob sumu razširjanja sovražnega govora izdal začasni ukrep odstranitve oz. prepovedi razširjanja spornih vsebin. Izdajatelj bo moral ukrep izvršiti v roku 24 ur, pristojni inšpektor pa bo takoj po izdaji začasnega ukrepa po uradni dolžnosti ukrep posredoval Upravnemu sodišču, ki bo moralo o ukrepu odločiti v 14 dneh. Pri izdaji ukrepa se bo lahko inšpektor posvetoval z Varuhom človekovih pravic, Zagovornikom načela enakosti, strokovnimi združenji novinarjev oz. medijev ali drugimi nevladnimi organizacijami, ki delujejo na področju medijev. Pri tem pristojni inšpektor ne bo vezan na njihova mnenja, stališča ali navodila.

Tako določilo bo omogočilo arbitraren poseg pristojnega inšpektorja v objavljena besedila in/ali stališča ter s tem v svobodo izražanja, pri čemer zakon omejevanje svobode izražanja nedopustno širi preko ustavnih okvirov. Čeprav bo moralo sodišče o ukrepu odločiti v 14 dneh, je na tak način mogoče odstranjevati tudi besedila, sporočila ali stališča, ki bi lahko škodovala oblasti ali drugemu nosilcu večinske družbene ali ekonomske moči. Vrnitev nekega sporočila/prispevka po 14 dneh lahko v družbeno pomembnih in polemičnih situacijah pomeni, da začasno cenzurirano stališče kasneje nima več vpliva na družbeno dogajanje in je torej taka vrnitev, četudi bi se zgodila v zakonsko predvidenem roku, že brezpredmetna.

Pravica inšpektorja posvetovati se z raznimi družbenimi deležniki, pomeni krniti njegovo samostojno strokovno presojo. Čeprav inšpektor na navodila, mnenja ali stališča ni vezan, to vpliva na njegove odločitve in odpira možnosti za sugestije družbenih skupin s politično, ekonomsko in družbeno močjo na pristojnega inšpektorja ter s tem, v povezavi z že pojasnjenim, omogoča začasno odstranjevanje nezaželenih manjšinskih mnenj iz javnega prostora, kar pomeni nedopusten poseg v svobodo izražanja.

Dr. Gregorčič pričakuje, da bomo ob uveljavitvi takega zakonskega določila, tudi na področju medijev in svobode izražanja deležni podobnih zgodb, kot smo jo videli pri nezakonitem odvzemu krav s kmetije Možgan. Prav tako je prepričan, da bo to zakonsko določilo onemogočilo svobodo izražanja mnenj na področju različnih družbeno pomembnih tem, kot so razprava o evtanaziji ali o LGBT ideologiji.

Daj je glavni namen tega zakonskega določila krnitev svobode izražanja, dokazuje tudi obrazložitev predlagatelja, ki pravi, da »namen ukrepanja ni sankcioniranje kršitelja z globo, ampak odprava nepravilnosti«. Sam namen tega člena je torej izključno nadzor nad izražanjem različnih stališč v zadevah, ki jih večina z družbeno, politično in ekonomsko močjo dojema kot sporne.

Ciljno financiranje izključno tistih medijev, ki izražajo stališča v korist skupin z družbeno, politično in ekonomsko močjo

ZMed-1 v 14. členu predvideva državno pomoč medijem na podlagi izkazanega javnega interesa na področju medijev. Ta interes bo v veliki meri določal Nacionalni svet za medije, ki bo finančno, tehnično in administrativno odvisen od vlade. To bo nedopustno privilegiralo zgolj tiste medijske glasove, ki so skladni z »agendo« skupin z družbeno, ekonomsko in politično močjo. Edino te skupine bodo namreč lahko – tudi preko »vladnega« Nacionalnega sveta za medije – določale javni interes na področju medijev in s tem usmerjanje javnih sredstev.

Posebej problematičen je tudi 47. člen, ki za dosego cilja ožiti medijski prostor in s tem svobodo izražanja onemogoča celo svobodno gospodarsko pobudo. Ta člen namreč ureja državno oglaševanje, ki mora uresničevati javni interes na področju medijev. Tega bo določal »vladni« Nacionalni svet za medije. Pri tem bodo morali naročniki državnega oglaševanja pridobiti soglasje vlade za izvedbo oglaševalskih kampanj, katerih vrednost presega 50.000 EUR z DDV. To določilo torej uzakonja popoln nadzor vlade nad denarjem, ki bo na voljo za financiranje medijev.

To je še posebej sporno zato, ker termin »državno financiranje« v zakonu ni dobro določen. Obrazložitev 47. člena pravi, da se »s členom o državnem oglaševanju se določajo standardi, ki jih morajo spoštovati državni organi, organi lokalne skupnosti, podjetja v državni lasti, ali kateri koli drug subjekt pod državnim nadzorom kot naročnik oglaševanja v medijih oz. v postopkih načrtovanja in izvedbe oglaševalskih kampanj.« Iz tega je mogoče razumeti, da bodo določilom tega člena podvržena vsa podjetja, v katerih bo imela država zgolj minimalni delež (npr. eno delnico), kar je nedopustno privilegiranje države kot lastnika napram drugim, celo večinskim lastnikom. Poleg tega daje tako zakonsko določilo vladi (kot eni od treh vej oblasti) nedopustno veliko moč nad svobodo izražanja.

Omejevanje svobode izražanja vedno krni demokracijo in ustvarja podlago za razvoj totalitarizma. Zato so zgoraj opisane rešitve slabe in za razvoj demokracije škodljive, je prepričan dr. Peter Gregorčič.

FOTO: Državni zbor RS, Matija Sušnik

Read More
novinarji_24

Dr. Peter Gregorčič: Potrebujemo več in ne manj svobode govora

Kandidat za evropskega poslanca na listi SLS dr. Peter Gregorčič se je 19. januarja 2024 na povabilo ljubljanskega nadškofa, msgr. Stanislava Zoreta, ob godu sv. Frančiška Saleškega, zavetnika novinarjev, udeležil tradicionalnega srečanja novinarjev katoliških medijev. Po sv. maši je predstavil svoj pogled na posebnosti slovenske medijske krajine. Predstavitev dr. Gregorčiča se nahaja v galeriji na koncu članka, v nadaljevanju pa predstavljamo njegove glavne poudarke.

Dr. Gregorčič je v uvodu izpostavil, da posebnosti slovenske medijske krajine najbolj nazorno demonstrira dogajanje na javni RTV Slovenija, kjer je bil v preteklosti predsednik Programskega sveta. Dogodke, ki so se v zadnjih dveh letih odvili v tem javnem zavodu, je orisal s predstavitvijo 18 izbranih dogodkov, ki jih je opremil z izjavami posameznikov ali dokumenti.

Kot novoizvoljeni predsednik Programskega sveta, ki se je konstituiral 16. februarja 2022, nisem imel niti meseca miru.

“Nekateri zaposleni na RTV Slovenija, ki so si prizadevali za spremembe le zato, da se nič ne bi spremenilo, so svoje pritiske stopnjevali takoj po konstituiranju novega Programskega sveta,« je dejal dr. Gregorčič, ki je takšno vrsto pritiskov označil za t. i. vertikalni skupinski mobing. Ta je definiran tako: Skupina sodelavcev izvaja mobing nad nadrejenim z namenom odstraniti ga s položaja. Navadno se mobing izvaja v organizaciji, lahko pa napadalec prihaja tudi od zunaj. Pojasnil je, da je »tukaj šlo za kombinacijo obojega, saj so notranji mobing izvajali predvsem novinarji informativnega programa, zunanjega pa politika skupaj z izbrano civilno družbo, ki je kasneje tudi prevzela javni zavod RTV Slovenija.«

Bistvo »depolitizacije« je bila politična kadrovska čistka

Dr. Gregorčič je predvajal posamezne primere izjav najvidnejših predstavnikov izvršilne veje oblasti (predsednika vlade, dr. Robert Goloba, podpredsednice vlade, Tanje Fajon in ministrice za kulturo, dr. Aste Vrečko). Vse te izjave dokazujejo, da je s t. i. »depolitizacijo« vladajoča politika ob pomoči civilne družbe in kasneje tudi ob aktivni asistenci Ustavnega sodišča zasledovala en sam cilj – politično kadrovsko čistko na javnem zavodu RTV Slovenija z namenom njegovega prevzema s strani izbrane civilne družbe, kar se je po uveljavitvi novele Zakona o RTV Slovenija tudi zgodilo. Trenutni predsednik Sveta RTVS je namreč dr. Goran Forbici, direktor krovne mreže slovenskih nevladnih organizacij (CNVOS), torej tiste civilne družbe, ki je sama sebi spisala zakon, s katerim je lahko kasneje prevzela RTV Slovenija.

Na srečanju novinarjev katoliških medijev je kandidat za evropskega poslanca dr. Peter Gregorčič z dokumenti pokazal, kako je Golobova vlada poskušala s pritiski in procesnimi manevri preprečiti zadržanje izvajanje zakona. Pojasnil je, kakšno vlogo je pri tem odigrala ustavna sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon, ki je del te iste civilne družbe, saj je tudi kot ustavna sodnica še vedno 20% dopolnilno zaposlena na Mirovnem inštitutu. Čeprav je bila kasneje iz procesa odločanja izločena, je na zakasnitev začasnega zadržanja poskušala vplivati s tem, da je »posvojila« predlog vlade in prispevala enega od treh podpisov, ki predsedniku Ustavnega sodišča nalagajo, da mora razpisati javno obravnavo. Če takrat večina na ustavnem sodišču ne bi odločila, da tega določila Zakona o ustavnem sodišču ni mogoče uporabiti pri procesnih sklepih, bi s tem začasno zadržanje postalo brezpredmetno, saj bi se nov Svet RTVS konstituiral, predno bi sodišče odločilo o začasnem ukrepu.

Vsaj v prvi fazi je torej Ustavno sodišče vendarle  človekove pravice varovalo dejansko in ne le teoretično (na papirju). Dne 16. februarja je namreč odločilo, da zadrži izvajanje dela izpodbijane novele. Politika je po tej odločitvi svoj pritisk stopnjevala tako na tedanje vodstvo RTVS, kot tudi na samo Ustavno sodišče. Pri tem je dr. Gregorčič dejal: »Nikoli ni dobro, če frustriraš politiko. Sploh pa ne, če to storiš politiki, ki teži k totalitarnosti.«

Politični zlom ustavnega sodišča je vodil v kadrovsko čistko in krnitev programa

»Ustavno sodišče pa se je pod vse večjimi političnimi pritiski zlomilo in, da bi ugodilo oblasti, 26. maja lani z manjšino svojih sodnikov 4:1 odločilo, da začasno zadržanje, ki ga je samo sprejelo, odpravi, ne da bi nam kot pritožnikom zagotovilo kakršno koli drugo učinkovito pravno sredstvo.« Pri tem je v obrazložitvi sklepa Ustavno sodišče navedlo, da »ne more uresničiti svoje ustavne vloge v razumnem roku, skladno z načelom učinkovitega sodnega varstva.« Dr. Gregorčič je pojasnil, da se je »sodišče zato odločilo, da zaščiti zakonodajalca, torej oblast, proti posamezniku, kar je v grobem nasprotju s samim jedrom ideje varovanja človekovih pravic. Bistvo delitve oblasti je namreč v tem, da se posameznika ščiti pred zlorabami oblasti, ne pa da oblast enotno deluje proti posamezniku.«

Po odpravi začasnega zadržanja se je konstituiral nov Svet RTVS in imenoval novo vodstvo, ki je zgolj v pol leta pridelalo preko 10 milijonov evrov izgube, ob soglasju Sveta RTVS močno okrnilo programsko-produkcijski načrt in seveda izvedlo kadrovsko čistko.

Značilnosti slovenske medijske krajine

Konec lanskega leta je odstopil član uprave Simon Kardum. Bil je edini član uprave RTVS, ki je prišel od zunaj, torej izven tega podsistema, ki ga je v svoji izjavi po odstopu označil za »neprebojnega«. Dr. Gregorčič je izpostavil, da je očitno prav zato, ker je prihajal od zunaj, zmogel uvid v bistvo težav RTV Slovenija.

Kandidat za poslanca dr. Gregorčič je izpostavil nekaj ugotovitev iz odstopne izjave in intervjuja Karduma ter potegnil vzporednice z značilnostmi slovenske medijske krajine. Med njimi je še posebej izpostavil dejstvo, da veliko zaposlenih na RTV Slovenija nima ustrezne izobrazbe. Zbranim novinarjem je dr. Gregorčič dejal, da »novinar, ki nima izobrazbe in zato ne more napredovati, ne more biti neodvisen. Prav tako ne more neodvisno delovati novinar, ki ne razume, za kaj pri stvareh, o katerih poroča, gre, saj lahko v tem primeru – zgolj sledi in uresničuje interese svojega vira.« Zato je zbranim novinarjem in še posebej urednikom (tudi kot univerzitetni profesor) svetoval, »naj poskrbijo, da bodo njihovi mladi novinarji prišli do ustrezne izobrazbe in naj pazijo, da jih ne bi novinarsko delo na začetku kariere potegnilo do te mere, da bi zaradi tega ne dokončali šolanja in bi ostali brez izobrazbe na fakulteti, ki so jo že začeli.«

Dvojna merila Evropske komisije

Dr. Gregorčič je dogajanje na RTV Slovenija umestil tudi v evropski kontekst. Pri tem je pojasnil, da so Evropski komisiji prijavili kršitev prava EU, a se Komisija več mesecev sploh ni odzvala, čeprav bi morala skladno s svojimi protokoli, prijavitelje o prejemu prijave obvestiti v 15 delovnih dneh. Šele konec oktobra jih je Evropska komisija obvestila, da kršitev prava EU ni zaznala, saj je v poročilu o stanju pravne države za Slovenijo zapisano, da je Golobova vlada uresničila vsa priporočila Komisije glede neodvisnosti in svobode medijev. »Evropska komisija nam je ta dopis poslala dan po tistem, ko je to odločitev Komisije v Odmevih javno razkril predsednik vlade, dr. Robert Golob, še preden nam je bila znana kot prijaviteljem. To kaže na tesno sodelovanje med Evropsko komisijo in trenutno vlado v Sloveniji, vsaj kar se tiče t. i. depolitizacije RTV Slovenija,« je zbranim pojasnil dr. Gregorčič.

Razložil je tudi, kako je poročilo o stanju pravne države, na katero se je Komisija sklicevala, nastajalo in prikazal, da ima tem Evropska komisija očitno dvojna merila, ki so odvisna od politično-ideološke usmeritve. Kot predsednik Programskega sveta se je namreč marca lani sestal z delovno skupino Evropske komisije. Predstavil jim je svoje poglede in jim – tudi na njihovo pobudo – kasneje poslal še 7 elektronskih sporočil z ustreznimi dokumenti, ki se nanašajo na dogajanje, povezano s t. i. depolitizacijo javne RTV Slovenija. »Nobena od teh informacij v poročilo ni vključena. Sklepam, da zato, ker te informacije niso skladne z ideološkim in svetovno nazorskim kontekstom delovne skupine Komisije, ki poročilo pripravlja,« je zaključil dr. Gregorčič.

Ne bodite tiho

Dr. Gregorčič je predstavitev povzel z besedami: “Danes predstavljen proces me je naučil, da se je proti tako homogenemu oblastnemu aparatu, ki kot celota deluje proti posamezniku le zato, ker ne deli v celoti njegovih političnih pogledov, mogoče boriti le z javno besedo.”

Zato je danes eno od mojih sporočil tudi to: ne bodite tiho. Nikdar, nikoli in za nobeno ceno ne bodite tiho. Govorite in vztrajajte. Nikoli ne dopustite, da bi vas utišali.

Poudaril je, da je vse bistveno, kar je potrebno o omejevanju svobode govora vedeti, povedal že George Orwell v svoji knjigi 1984, ko je dejal: »Edini cilj Novoreka je zožiti razpon misli. Na koncu bomo miselno zločinstvo dobesedno onemogočili, ker ne bo besed, ki bi ga izražale. /…/ Vsako leto bo manj in manj besed, obseg zavesti pa vedno nekoliko ožji.«

Dr. Gregorčič je zato poudaril, da danes »potrebujemo več in ne manj svobode govora. Če si za to ne bomo prizadevali, najprej svojih stališč ne bomo imeli kje povedati, v drugem koraku jih ne bomo imeli več komu povedati in čisto na koncu jih tudi ne bomo več znali povedati.«

Foto: Tatjana Splichal / Družina

O rednem letnem srečanju novinarjev katoliških medijev lahko več preberete tudi na spletnem portalu Družina.si

Predstavitev dr. Gregorčiča je dostopna v galeriji spodaj: 

Read More