Ljubljana, 30. 5. 2022 – V 109. letu je umrl akademik Boris Pahor, velik Slovenec prejšnjega in tega stoletja, nosilec številnih domačih in tujih priznanj, avtor v številne jezike prevedenega romana Nekropola in številnih drugih proznih del. Dolga leta, posebno v času njegove častitljive starosti, sva prijateljevala na poseben način. Včasih se nam zdi, da ljudje, ki jih iz različnih razlogov gledamo in spremljamo s posebnim spoštovanjem, nimajo vsakodnevnih potreb in problemov navadnih smrtnikov. Pa ni tako. In prav reševanje nekaterih vsakodnevnih problemov naju je tako zbližalo, da sem dodobra spoznal človeka, ki zasluženo uživa veliko priznanje za svoj pisateljski opus pa tudi zaradi svojih življenjskih izkušenj in težkih preizkušenj. Ko sem ga obiskoval na njegovem domu v Kontovelu nad Trstom, je še dolgo po praznovanju svoje 100-letnice vsak dan po zajtrku sedel za svoj pisalni stroj in pisal. Skoraj do konca življenja, ko so mu že zelo pošle fizične moči, je ohranjal veliko jasnost misli in spominjanja dogodkov iz svojega življenja. Doživel in preživel je vse tri totalitarizme 20. stoletja, fašizem, nacizem in komunizem. Zato je bil še toliko bolj občutljiv na ponovno oživljanje teh propadlih idej in sistemov, ki so pustili za seboj nepojmljivo trpljenje. Večkrat mi je rekel, da mu je hudo, ker ga v Sloveniji, še posebno mladi, manj poslušajo, še manj pa upoštevajo kot na primer v Italiji, ko mladim Italijanom govori o nevarnosti oživljanja fašizma. Rekel sem mu, da se ne strinjam povsem, saj na primer vem, da ga moji otroci zelo spoštujejo. »Seveda, ker ste jim vi to rekli«, je vztrajal in rekel, da če bi bilo drugače, bi ga vabili po Sloveniji, da bi govoril ljudem, še posebno mladim, tako kot so ga vabili na številna predavanja po Italiji.
O grozljivih izkušnjah v nacističnem koncentracijskem taborišču je med drugim zapisal: »Tisto ozračje groze pa se je nekje vsesalo v celice mojih možganov in kar precej let je trajalo, da sem se rešil smrtne teme, ki se mi je zajedla v zavest.« O tem, kako je po preživetju grozot fašizma in nacizma sprejemal novo povojno oblast v Sloveniji je nekoč zapisal: »Da pa bi bila Slovenija spet v rokah neke diktature, tokrat ne tuje, ampak slovenske, to mi ni šlo v račun na noben način; da bi primorski človek, ki je dal skozi fašizem, ki je dal skozi nacizem, moral dati skozi še domačo diktaturo.«
Čeprav so ga in ga nekateri še vedno skušajo ozko ideološko ukalupiti po svoji levi ali desni meri, je jasno, da ob poznavanju njegovega življenja in dela to ni mogoče. Za stvari v katere je verjel, je zastavil sebe v celoti, ne glede na to, ali so ga imeli za posamezna stališča za izpričanega desničarja ali levičarja. Ker je na primer do konca z velikim spoštovanjem govoril o Edvardu Kocbeku in ker je bil zelo kritičen do nekaterih stališč Vatikana, so ga nekateri označevali za levičarja. Ker je poudarjal izjemen pomen narodne zavesti in ker je dal pobudo, da se slovenski himni k 7. kitici Prešernove Zdravljice (»da ne bomo Slovenci edini, ki v himni ne govorimo o svojem narodu«) doda 2. kitica, ki govori o Slovencih in o Bogu, so ga nekateri umestili med desničarje. O narodni zavesti je med drugim dejal: »Narodna zavest pomeni gojiti ljubezen do svoje domovine, kulture, jezika, ne pa opevanja in poveličevanja. K zdravju nekega človeka pa sodi, da se ne loči od te zavesti. Čeprav je narod majhen, kakor smo mi. Res pa je, da to zahteva določeno mero samozavesti in ponosa. Še posebej ponosa.« In še: »Od države, katere predsednik me je odlikoval zaradi moje skrbi za narodno zavest in ljubezen do našega jezika pričakujem vsaj to, da bi v program slovenskih šol uvrstila tudi pouk o patriotizmu oziroma o narodni zavesti.«
V času pred referendumom o sporazumu o arbitraži glede meje med Slovenijo in Italijo je bil prepričan, da to ni prava pot in da bomo Slovenci verjetno izgubili dele našega ozemlja in predvsem dostop na odprto morje. Po neki novinarski konferenci mi je rekel: »Pripravljen sem se tudi prikleniti na vrata slovenskega parlamenta, če bi kaj pomagalo. A vem, da ne bi pomagalo.«
Ko se bomo v začetku prihodnjega tedna zadnjič poslovili od Borisa Pahorja in bodo številne njegove misli postale del trajne narodove in civilizacijske zgodovine, bomo morda lažje sprejeli in ponotranjili njegove misli o ljubezni in opozorila o zavrženosti vseh totalitarizmov, da nam tega tragičnega dela 20. stoletja ne bo potrebno nikoli več ponavljati.
V svojem imenu in v imenu SLS izražam družini in prijateljem Borisa Pahorja iskreno sožalje.
Marjan Podobnik
*
Številne misli Borisa Pahorja si lahko ogledate tudi na dokumentarnem filmu: »Marjan Podobnik: Moja srečanja z Borisom Pahorjem.«
Povezava do filma: https://www.youtube.com/watch?v=8zomhkB9PJ8&ab_channel=S-TVSkledar
