Bolj kot naravnih ujm se je kmetom bati nespametne kmetijske politike
V javni razpravi je Strateški načrt za izvajanje skupne kmetijske politike v Sloveniji od leta 2023 do 2027. Gre za dokument, ki bo znatno vplival na to, kako se bo razvijalo kmetijstvo in podeželje, kako bo država skrbela za pridelavo hrane in s tem na stopnjo samooskrbe prebivalcev Slovenije. Razprava bo trajala do 15. avgusta 2021.
Svoj pogled na strateški načrt, ki po njunem mnenju to ni, sta danes na novinarski konferenci predstavila član Državnega sveta RS in član Sveta KGZS Branko Tomažič ter bivši minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter nekdanji poslanec Državnega zbora RS Ciril Smrkolj, oba tudi člana Slovenske kmečke zveze pri Slovenski ljudski stranki.
Kakšni bi morali biti cilji SKP?
»Cilj nove Skupne kmetijske politike (SKP) mora po prepričanju SKZ pri SLS sloneti na slovenskem kmetijstvu, ki bo zagotavljalo čim večjo pridelavo hrane, zagotavljalo prehransko varnost, povečalo samooskrbo z lokalno pridelano hrano in spodbujalo mlade, da ostanejo na kmetijah ter ohranjajo obdelano in poseljeno podeželje,« je poudaril Tomažič in spomnil na to, da nam pri tokratnem načrtu SKP Evropska unija pušča možnost, da si sami zastavljamo cilje, ki jih nato moramo tudi doseči, sicer bomo plačevali kazni. »V SKP so zapisani cilji, za katere ne verjamem, da jih bomo dosegli, med drugim visok odstotek ekološke pridelave,« je pojasnil.
Cilji po mnenju Tomažiča v dokumentu sploh niso opredeljeni, poleg tega pa bi bilo treba SKP debirokratizirati in jo narediti enostavno ter pregledno, da bi se vsak lahko odločil, v kateri ukrep bo šel. »Namesto zmanjšanja števila ukrepov se njihovo število povečuje, kar zamegljuje stanje; kmetje bodo težko sledili vsem ukrepom,« je pojasnil. Prav tako bi moral biti velik poudarek na večji pridelavi hrane, na način, da bi bila neposredna plačila namenjena kmetom, ki res obdelujejo zemljo in pridelujejo hrano, ne pa lastnikom kmetijskih površin, ki poleg tega, da zaračunajo najemnino, nato poberejo še subvencije.
»Na voljo je manj denarja za prestrukturiranje kmetij, kot je bilo v preteklosti. Poleg tega pa mali kmet ne bo uspel s prijavami na razpise, zato bo večino denarja, ki ga je že tako ali tako manj, šlo za d.o.o.-je in druge firme,« je poudaril Tomažič in dodal, da v SKZ pri SLS zagovarjajo čim večji delež enotnega plačila po hektarju, s čimer bi prišlo do manj drobljena po posameznih ukrepih in preprečilo to, da bi mali kmetje izgubili sredstva, kar se bo po SKP, kot je napisana zdaj, tudi zgodilo. Prav tako v SKZ pri SLS ne pristajajo na to, da se iz prvega stebra sredstva prenašajo na drugi steber. »Država naj zagotovi dodatna sredstva za drugi steber,« so zapisali v izjavi za javnost.
Židan nas ni poslušal in sedaj ni nič bolje
Tomažič je poudaril, da v slovenski kmetijski politiki ni prave strategije. Epidemija covida-19 je pustila posledice tudi na kmetijstvu. Spomnila nas je tudi, da živimo v povsem nepredvidljivih časih zaradi pandemije, velikih vremenskih sprememb, mednarodnih zaostrovanj, … kar pomeni, nimamo nobenega zagotovila, da bomo lahko zagotavljali dovolj hrane za slovenske potrošnike, če se bomo zanašali zgolj na uvoz in ne bomo bistveno povečali samooskrbe z doma pridelano hrano. Zato je treba nemudoma spremeniti kmetijsko politiko tako, da bo le-ta spodbujala kmete k večji pridelavi hrane.
Ekonomski ter socialni položaj kmetov pa se žal namesto izboljšanja, iz dneva v dan slabša. Trgovina si še vedno reže svoj kos pogače in trgovska veriga slovenskega kmeta ne jemlje kot enakovrednega partnerja. Veliko je uvoza, pri tem pa je tudi premalo kontrole sledljivosti (ostanki pesticidov, zdravil). Pri tem je treba poudariti, da slovenski kmetje uporabljajo bistveno manj gnojil, škropiv, antibiotikov kot druge države, prav tako je daleč največji delež kmetijskih površin v Naturi 2000 v primerjavi z drugimi evropskimi državami, sta se strinjala oba govorca.
Odkupne cene so nižje kot v drugih primerljivih državah, hrana pa je na policah enako draga, če ne celo dražja. Ker je položaj kmetov vse slabši, se vedno več kmetij opušča. Na to so v SKZ opozarjali že prejšnjega kmetijskega ministra Dejana Židana (SD), je dejal Tomažič, a niso bili slišali. »Prejšnja kmetijska politika nas je pripeljala v manjšo pridelavo in večje opuščanje. Tudi sedanja garnitura se na naše pozive in predloge ne odziva,« je dodal.
Se bliža čas za ponovno zaporo mejnih prehodov?
Nekdanji kmetijski minister Ciril Smrkolj je uvodoma spomnil, da je čas žetve in včasih so v takem času potekala aktivna pogajanja o odkupnih cenah žita, letos to slabo poteka. Spomnil je tudi na nekatere druge akcije, ki so reševale nepravična razmerja in prenizke odkupne cene. »Leta 1993 so kmetje znotraj SKZ pri SLS in Zadružne zveze pa tudi Sindikata kmetov Slovenije stopili skupaj in organizirali zaporo mejnih prehodov zaradi neurejene carinske zaščite, odkupnih cen mleka in mesa in štiridnevnemu protestu je sledil podpis sporazuma,« je spomnil in dodal: »Po letu 2000, pred vstopom v Unijo, in po vstopu v Unijo po letu 2004 je Slovenija izgubila možnost vplivanja na razmere na trgu, prešli smo v tržno gospodarstvo, za katerega niti slovenski kmet niti slovenske institucije v kmetijstvu niso bile ustrezno pripravljene.«
Po njegovem izračunu smo v Sloveniji samo na področju odkupnih cen lesa v zadnjih dvajsetih letih izgubili cca tri milijarde evrov v primerjavi z drugimi državami. Meni, da bi morale zadruge odločno nastopiti in delati na tem, da se ponudba lesa skoncentrira in tudi v širšem evropskem prostoru ponuja in dosega evropsko primerljive cene. Prav tako pa bi morali biti tudi pri mleku, mesu, grozdju, žitu in drugih pridelkih.
Odkupne cene v Sloveniji so v primerjavi z evropskim prostorom neprimerno nižje, čeprav so stroški pridelave in predelave (energija, mehanizacija, delovna sila …) popolnoma primerljivi. Ocenjuje se tudi, da je letno kmetijstvo izgubilo cca do 300 milijonov evrov v obdobju 2000 do 2020 primerjalno s stroški pridelave in odkupnimi cenami s sosednjimi in drugimi državami (Avstrija, Nemčija, Danska). To pa rezultira v praznjenju podeželja in opuščanju kmetovanja, predvsem pa vpliva na to, da mladi ne kmetujejo ter kmetije, ko stari gospodar več ne zmore, propadajo. »Ne glede na napore EU se razumna razmerja niso vzpostavila in posledično prihaja do plenjenja kmeta,« je poudaril Smrkolj.
Primer krompirja
Smrkolj je poudaril, da ne glede na to, da so odkupne cene pri slovenskem pridelovalcu nizke, potrošniki drago plačujejo tako slovensko hrano, kot hrano uvoženo iz Evropske unije pa tudi iz tretjih držav. Slovenska kmetijska politika je pogosto nespametna, sta se strinjala oba govorca, kot dokaz za to pa podala primer krompirja.
»Ne vem, kdaj je bila umaknjena prepoved uvoza krompirja iz Egipta,« je dejal in pojasnil, da domač slovenski krompir kmetje kompostirajo, ker ga trgovci od njih ne vzamejo. »Za 15 do 20 centov na kilogram kmet dostavi prebran, očiščen krompir v trgovino, tam pa se prodaja po 80 centov v sezoni, izven sezone pa celo po dva do tri evre na kilogram,« je povedal in dodal, da bi za osnovna živila morali določiti razmerja tako, da bi vsak dobil svoj košček pogače tako v pridelavi, v predelavi in na poti do končnega potrošnika, kjer cena mora biti še vedno dostopna.
Največji absurd pri tem je, da hkrati uvažamo krompir iz Egipta, domačim pridelovalcem pa dajemo sektorsko pomoč za pridelavo krompirja, ki gre potem na kompost. »Naravne ujme ne morejo nikoli toliko škoditi slovenskemu kmetu kot nespametna kmetijska politika in ravnodušnost vlad do kmeta,« je bil oster Tomažič.
Prispevek avtorice Suzane Lare Krause je bil objavljen v časopisu Slovenec, 22. julija 2021.