Spoštovani vsi prisotni, dragi Bogdan.
Še pred kratkim smo bili skupaj, danes pa ti z veliko žalostjo ob tvojem nenadnem slovesu govorim te besede.
Bogdan se je rodil v Rimskih toplicah, otroštvo pa preživljal v Velenju in na Bledu ter se po koncu druge svetovne vojne preselil na Rudnik na obrobju Morosta, od koder je izhajala njegova mama. Rudnik je bil takrat še vaško predmestje Ljubljane.
Želja po delu z naravo in ljubezen do domovine mu je bila tako dana že v zgodnjem otroštvu.
Izobrazil se je za hidrologa. V svojem osnovnem poklicu se je ukvarjal z rekami, ob tem kot občutljiv opazovalec spremljal življenje v rekah ter spoznaval, koliko škode lahko naredi prekomerno izkoriščanje vodnega vira. Hkrati je ob spremljanju vodostajev in pretokov rek večkrat prepotoval celo Slovenijo in odkrival njene lepote in njeno raznolikost. Bil je strokoven in odgovoren naravovarstvenik.
Že ob koncu osemdesetih let preteklega stoletja se je še predobro zavedal, kakšno tveganje bi pomenila gradnja Polikemovih skladišč na Ljubljanskem barju. Izkušnje iz svojega družbenega delovanja v predmestju Ljubljane je uporabil pri utemeljevanju, zakaj kemična industrija predstavlja veliko tveganje za celo mesto Ljubljana, za Ljubljansko barje pa popolno uničenje. Preko te aktivnosti je spoznal tudi enako misleče ljudi, ki jih je skrb za okolje združila v gibanje Zeleni Slovenije in kasneje v stranko Zelenih.
Politika in okoljsko zavedanje pa ne gresta vedno po isti poti, zato je sčasoma ugotovil, da se z njegovimi stališči bolj ujemajo ideje in vrednote Slovenske ljudske stranke. Postal je njen zvesti član in ji kljub različnim pretresom ves čas ostal pripaden.
Še v času prejšnje države je profesionalno kariero hidrologa zamenjal za politično in postal je predsednik skupščine Občine Ljubljana Vič Rudnik. Slovensko osamosvojitev je kot velik domoljub doživljal s ponosom. Po preoblikovanju občin je bil v mandatih župana dr. Dimitrija Rupla in županje ge. Vike Potočnik podžupan Mestne občine Ljubljana ter v letu 1997 tudi kandidat za župana. Spoštovali so ga vsi, ne glede ne njihovo politično pripadnost. Aktivno je , vse do nenadne smrti spremljal družbeno in politično življenje v Ljubljani. Ni mu bilo vseeno ob dogajanjih v zadnjih letih, ko Ljubljana vedno bolj izgublja identiteto slovenstva in slovenske prestolnice.
Dovolite mi , da se na tem mestu v Bogdanu zahvalim za vse, kar je v njegovem dolgoletnem in zvestem delovanju v Slovenski ljudski stranki svojim enkratnim zgledom izpričeval.
Bil je prava ljudska korenina SLS v Ljubljani, a cenjen po celi Sloveniji. Bil je tudi predsednik Upokojenske zveze pri SLS. Njegova človeška toplina, plemenitost in nalezljiva dobrohotnost so nam bili v spodbudo in podporo tudi takrat, ko ni šlo vse tako, kot smo želeli. Bogdan je bil dolgoletni zvest udeleženec petkovih srečanj prijateljev z SLS skoraj 20 let. Klub njegovemu slovesu bomo, tudi nekoliko mlajši to lepo navado ohranili naprej. Bogdan je bil velik demokrat, človek človeške širine in predvsem dober človek.
Svojo profesionalno pot pa je Bogdan dopolnjeval z družinskim življenjem. Ženo Eli je našel na Rudniku. Kljub temu, da je bil postaven mladenič, ki je bil zanimiv za več okoliških deklet, je njegovo srce ujela brhka mladenka iz sosednje hiše. Na Rudniku sta si ustvarila svoj dom in družino.
Vzgoja otrok je vedno nepredvidljiv projekt, vendar sta bili obe hčeri vzgajani v skladu z načeli staršev v poštenosti, odgovornosti, ljubezni do domovine in zavedanju skrbi za okolje. Starša sta ju vzgajala z vzpodbudami in zgledom.
Bogdan je poleg rek oboževal tudi rastline. Redno je obdeloval zelenjavni vrt, kjer pa so pogosto imele rože prednost pred vrtninami. Oboževal je tudi lončnice in jih vsako leto spomladi selil na vrt ter jeseni nazaj v toplejše notranje prostore za prezimovanje. Za rože se je vedno našel prostor.
Pri skrbi za vrt se mu je tekom let pridružilo 5 vnukinj in vnukov ter še kasneje 4 pravnukinje in pravnuki. Bili so njegovi sončki in vsak je s sabo prinesel nov življenjski zagon. Za vsakega od njih je našel čas, se poigral z njimi, skupaj so urejali vrt, pozimi hranili ptice in jih opazovali skozi okno. Skupaj so opazovali naravo, spoznavali domovino in se sproti učili. Nikoli ni bil vsiljiv, ampak vedno tu. Na njega se je vsakdo lahko vedno zanesel.
Zato je bil ob njegovem slovesu šok za družino, domače in vse njegove prijatelje tako velik.
V svoji aktivnosti in družabnosti, ki ju je ohranjal kljub visoki starosti, je še prejšnji petek zjutraj v družinskem obredu popil jutranjo kavo, prelistal časopis, pobrskal po mobitelu – ja, šel je v korak s časom – ter popoldan s prijatelji nazdravil prihodu novega pravnuka. Potem pa je njegovo široko srce omagalo ter s sabo vzelo del src vseh, ki smo ga poznali in imeli radi ter pustilo veliko praznino v naših srcih.
Dragi Bogdan, hvala ti za vse, kar si naredil za svojo ljubo Slovenijo, za njeno prestolnico Ljubljano. Hvala ti za vso ljubezen, ki si jo razdajal v svoji družini.
Hvala za tvoj zgled plemenite, dobre osebe. Zavezal si nas, da te bomo poskušali posnemati.
Vsem tvojim , še posebej hčerki Bogdani in Karmen ter sestri Marinki z družinami izrekam iskreno sožalje.
