Želimo živeti v blaginji in miru, brez nasilja. Za to si moramo stalno prizadevati. Ker ne moremo spreminjati celotnega sveta, lahko pa spremenimo sebe, smo zato dolžni ukrepati, ko se srečamo z dogodki, ki so nasilni in boleči. Nasilje se v družbi, ki se pretvarja, da nasilja ne vidi in ne sliši, razbohoti in razbesni nad najranljivejšimi, kot so otroci in praviloma  ženske. Zato je naša dolžnost, da na takšno nasilje opozarjamo in ga ustavljamo – tudi po pravni poti.

V Ljubljani smo konec leta 2024 v Plakatni galeriji Figovec, na ploščadi, kjer se otroci in mladostniki srečujejo, ko gredo v vrtec ali šolo, lahko videli nasilne in vulgarne fotografije, ki so bile žaljive do človeškega telesa ter so silile  nič hudega slutečega mimoidočega v voajerizem golote, samopoškodbenega vedenja in nasilja nad telesom: tako moškim kot ženskim. Najbolj izstopajoče fotografije, polne nasilja, so nato po naših opozorilih in prijavi na policijo, prekrili in umaknili. Pred kratkim je prva obsežna raziskava o zlorabah v slovenskem športu razkrila zaskrbljujoče podatke. Poleg tega pa smo pred kratkim lahko brali v časopisih, da se je pregon skupinske spolne zlorabe slabotne osebe končal z oprostilno in zavrnilno sodbo. V ponovljenem sojenju bodo ponovno razčiščevali le, ali je eden izmed obtoženih zakrivil tatvino, ko je naslednje jutro žrtvi ukradel bančno kartico in si z njo privoščil pijačo, si kupil cigarete in si plačal pico.  Dekle je imelo naslednji dan na nekaterih delih telesa podplutbe, varnostna kamera pa je žrtev posnela, kako je zavita zgolj v brisačo sredi noči odtavala iz hotela na ulico, nato pa je za njo pritekel eden izmed obtoženih in jo odpeljal nazaj v hotelsko sobo. Četverica mladih – trije mladoletni – je spolno zlorabila dekle, posilstvo pa je posnela. Žrtev je povedala, da se spominja samo dveh popitih vodk red bull, nato pa do naslednjega dopoldneva ničesar. V obdobju, ki se ga ne spominja, pa so vsi štirje z dekletom, ki je bilo bolj ali manj neodzivno, spolno občevali – tudi na izrazito ponižujoč način. Dogajanje so posneli in se s posnetki nato hvalili na spletu ter pred prijatelji. Kaj bi rekli, če bi ta žrtev bila naša mama, žena, ljubica, hči ali vnukinja ali mi sami? In če bi morda storilci bili naši očetje, možje, sinovi ali vnuki ali mi sami? Si želimo živeti v takšnem svetu?

Kakšna družba smo postali, da takšnih dejanj ne obsodimo? Da so postale modrice, poškodbe telesa “sprejemljive”? Kaj se nam ne zdi narobe, če se štirje spravijo na enega in žrtev posilijo ter posnetke objavijo na spletu? Kako delujeta naša policija in pravosodje in kakšen odnos imamo do žrtev? Kakšen je naš odnos do povzročiteljev nasilja? Ker gre za ljudi, ki jih srečujemo vsak dan, na naših ulicah in ker gre v resnici za nas, se moramo vprašati: kakšna je vloga naše države, policije in pravosodja, politike ter nas samih pri tem? Zato v Slovenski ljudski stranki pozivamo pristojne, da ustrezno ukrepajo. Vsak od nas pa naj si tudi v prihodnje prizadeva, da živimo v miru in blagostanju, brez nasilja. 

Dr. Tina Bregant
Predsednica SLS